Morje je velik zbiralnik vode, v katerem je vse soodvisno in prepojeno z življenjem.
Znanstveniki verjamejo, da ne samo, da je življenje odvisno od vode, ampak da se je kot tako začelo v vodi oziroma v morju/oceanu.
Na to nas opominja tudi dejstvo, da je dve tretjini našega telesa tekočine – pravzaprav slane vode. Lahko torej rečemo, da smo zapustili ocean in začeli živeti na kopnem, ampak nosimo delček njegove fluidnosti in ritma v krvi.
Obstaja razlika med tekočim in trdim delom našega telesa.
Kri vsebuje kisik, ki ga dovaja v vse dele organizma, celi rane in vnetja ter proizvaja protitelesa za boj proti bakterijam in virusom. Kri je tista, ki nas dela žive. Kri je življenje. Enako je z rastlinami oziroma z drevesi. Njihovo življenje je v drevesnem soku, ki teče vse od korenin pa do listov. Pozimi se drevesni sok ne dviga, zato so takrat drevesa, kot bi bila mrtva. Enako je z našimi kostmi. Živijo samo po zaslugi krvi, ki nastaja v kostnem mozgu. In ker so kosti brez krvotvornega mozga mrtve, so zato mnogokrat upodobljene kot prispodoba za smrt.
Alkimisti so zelo dobro poznali dejstvo, da se znotraj okostja ustvarja novo življenje. Dognanje so povzeli z verzom, ki nosi pomen, da smrt ni konec, ampak začetek novega življenja:
»Gledati v kosti človeka – vidimo smrt,
ampak pogledati v notranjost kosti
– tam lahko vidimo buditelja življenja.«
Naše okostje in kri sta torej dve nasprotji, ki se ves čas medsebojno obnavljata in sodelujeta. Ampak kaj je tisto, kar daje kostem trdnost? Odgovor se skriva v koralah, ki ustvarjajo čudovite grebene in atole ali pa v čudovitih bisernih ogrlicah in celo v sijočih grških templjih iz belega marmorja …
Povzeto in prirejeno po Charles Kovacs: Muscles and Bones.
Pripravila: Ksenja Kožar