Pozno jeseni, ko sonce samo še sramežljivo posije skozi oblake in se narava že v polni meri odeva v svoja jesenska oblačila zemeljskih barv, se zemlja pripravlja za vdih in dejavnost elementarnih bitij počasi usiha. Veter čedalje pogosteje prinaša temne dneve dežja. Meglene tančice prevzemajo vlogo zavese med posameznikom in okoljem, med zunanjostjo in notranjostjo, med materialnim in duhovnim svetom. Ljudje se začenjamo zavedati sil lastnega jaza. Poleti se čutimo osvobojene in smo predani zunanjemu svetu. Pozimi pa se spoznamo v svoji biti, v svoji notranjosti.
11. novembra goduje sv. Martin, ki se je rodil v Panoniji leta 316 in umrl 11. novembra 397. Svojo kariero je začel kot vojak. Kmalu je spoznal, da se v resnici želi posvetiti duhovniškemu poklicu in je zaprosil za razrešitev iz vojske. Ker so ga obtožili strahopetnosti, je ponudil, da bo stal neoborožen med bojnima črtama. Najbolj znan pa je sv. Martin po legendi, ki pripoveduje, da je pri mestnih vratih Amiensa srečal berača, ki je napol oblečen zmrzoval. Izvlekel je svoj meč, prerezal svoj topel plašč in ga dal polovico revežu. Naslednjo noč se mu je prikazal Kristus, oblečen v polovico plašča in rekel: “Martin me je ogrnil s tem ogrinjalom”. Ta izkušnja potrjuje njegovo predanost vsemu človeštvu in izraža lepoto keltskega gostoljubja. Martinovega pol plašča prinaša upanje in udobje beraču in njegovo sočutno dejanje nas lahko ogreje in ščiti pred zimskim obupom.
Tradicionalen način praznovanja martinovega v zahodni Evropi je hoja z lučkami in petje, ki izvira iz Francije. Sv. Martin je spoznal nebeški diamant v ubogem možu iz Amiensa in mu dal za zaščito svoj plašč. Ko naredimo lučke iz papirja, lahko začutimo, da damo zaščito majhnemu ogenjčku, ki je začel svetiti na martinovo. Ta ogenjček lahko nesemo varno skozi temen gozd in lučka je lahko še tako majhna in krhka, a prinese olajšanje v temi.
Otroci v mnogih državah izdelujejo v tem času svoje svetilke iz papirja, na katerih so motivi sonca, zvezd in lune. Ko je zunaj vedno bolj temno, želi notranja luč nas vseh svetiti dalje. Ni naključje, da so svetilke okrašene z zvezdami, lunami in sonci in da se ti motivi ponavljajo tudi v pesmicah, ki jih pojemo, ko svetimo s svetilkami v temi.
Da pa bi otrokom bolje predstavili značaj in pomen sv. Martina, jih lahko spodbujamo k temu, da sami kaj podarijo. Namesto, da iščemo dobroto sv. Martina pri drugih, jo raje sami pokažimo. Veliko je ljudi, ki jih lahko tako osrečimo: ostareli, osamljeni , bolni …
Po ljudskem izročilu je martinovo jesenski pust. Poganskega praznovanja in šeg ob tem ni bilo mogoče zatreti.
V novembru so pogani našega podnebnega pasu obhajali nekakšen praznik v zahvalo za letino, imeli so tudi koline, da so si pripravili zalogo za prihajajoči zimski čas, ob tem pa so pastirji imeli svoja obredna slavja: zahvaliti se je bilo treba za uspešno pašo, zmanjšanim čredam pa je bilo treba izprositi blagoslov. K tem slavjem so prihajali tudi duhovi rajnih prednikov. Vse to razbiramo v martinovanju, kakršno je bilo na Slovenskem do nedavnega in je deloma še danes.
Dokaj poznejša je legenda o goseh, ki so izdale Martina, ki se je baje skril k njim, ko so ga iskali, da bi mu sporočili izvolitev za škofa. Legenda je seveda izmišljena in naj bi razložila, od kod gos, ki jo vidimo na podobah sv. Martina. V mnogih deželah, tudi pri nas, je gos obredna jed na martinovo.V izročilu in zavesti našega ljudstva velja marsikje pojedina na martinovo kot odmev na stari zahvalni praznik.
Posebno slovesno je martinovanje v vinskih kleteh, zakaj na martinovo se novi mošt že spremeni v vino.
Gos se je pridružila martinu že zelo zgodaj. Bila je po vsej verjetnosti daritvena žival pri poganskih jesenskih obredjih.
Da je martinova pojedina naslednica poganskih zahvalnih slavij, dokazujeta dva primera, eden s Štajerske in drugi iz Bele krajine. Poročilo o martinovanju v Zavrču pri Ptuju konča zanimiva pripomba: ko gostje odhajajo, pustijo gostitelji vse na mizi naloženo, da bi bilo prihodnje leto obilno. To navedbo dopolnjuje poročilo iz Bele Krajine: ko gostje odidejo, pustijo na mizi v zidanici majoliko, napolnjeno z vinom in kozarec, da bi tudi verne duše v vicah bile deležne martinovanja in njegovih dobrot.
Pripravila: Tatjana Penič