Pravljice zasedajo prav posebno mesto v waldorfskih šolah in vrtcih, zato jim bomo v našem Mesečniku namenili več prostora. Tokrat smo za vas pripravili kratek uvod v svet pravljic.
Čarobnost je tista, ki jo tako radi omenjamo v času božičnih praznikov. Čarobne lučke, čarobna dekoracija, čarobna darila …, vendar ne smemo pozabiti na čarobnost, ki je pravzaprav ključna, čarobnost v nas samih. Ter na čarobnost, ki je osnova božiča, ko se družina sreča in sede skupaj ter se posvetimo drug drugemu. Včasih je bil eden izmed ključnih čarobnih trenutkov ta, ko je družina sedla skupaj, starši ali stari starši pa so se lotili pripovedovanja pravljic. Toliko modrosti je skritih v njih. Če jih le znamo videti. Zato bo današnja tema pravzaprav namenjena njim, pravljicam. Einstein je enkrat rekel: Če želite, da so otroci pametni, jim berite pravljice, in če želite, da so še pametnejši, jih berite še več.
Pravljice nas spremljajo že od nekdaj. Prve, za katere vemo, segajo že v čas stare Grčije in so se z ustnim izročilom širile po svetu. Vmes so se seveda spreminjale, odvisno od razmer, v katerih so nastajale, pa tudi od pripovedovalcev, ki so si privoščili umetniško svobodo. Najstarejše zapisane pravljice izhajajo iz Indije in Egipta. Najstarejša indijska zbirka pravljic se imenuje Peteroknjižje in kot že ime pove, vsebuje pet knjig. Čeprav gre za zbirko pravljic, pa hkrati velja za učbenik politične modrosti. Tudi ustanovitelj waldorfske pedagogike, Rudolf Steiner, je veliko govoril o pravljicah in o tem, da so zelo pomemben del šolskega kurikuluma. Rekel je: »Pravljice lahko izrazijo oz. nosijo tisto, česar mi zaradi razvoja človeštva nismo več sposobni videti. Dajejo nam slike duhovnih sil, ki so večne – in še vedno pomembne, kljub temu da so se naše duše razvile. Predvsem pa so pomembne za otroke, ki gredo skozi razvoj človeške zavesti, ki zrcali človeški razvoj. Fizični svet zakrije duhovne modrosti tako, da jih ni mogoče videti. V pravljicah pa so liki prikazani tako, da lahko za fizičnimi opisi zaznamo duhovno realnost. Prav tako pravi, da tako, kot naše telo potrebuje hrano, tako naša duša potrebuje pravljice. Oboje potrebujemo za dober okus in vnos potrebnih snovi, ki telo in dušo negujeta. Čeprav se morda tega ne zavedamo, so pravljice za našo dušo nujne. Globoko v naši duši so namreč skupne izkušnje, katerih se niti ne zavedamo. Znanje in izkušnje, ki smo jih včasih imeli (v bolj zgodnjih stopnjah zavesti), so še vedno tam in lačno čakajo.«(Steiner, Interpretacija pravljic, 1908).
Vabim vas, da v tem prazničnem času namenite kak trenutek tudi pravljicam in se skupaj z otroki popeljete v čarobni svet, v čas, kjer je mogoče vse. V čas, ko dobro vedno zmaga.
Cita Majcen Kovačič
PRAVLJICA O ZIMSKEM VRTU
Nekoč je živela mati, ki je čakala na rojstvo svojega otroka. Vse okrog je bila zima, led in sneg sta pokrila vso deželo. Mrzel veter je pihal in mati je rekla sama sebi: »Narediti moram vrt v tem zimskem času, da pričakam otroka svetlobe. Kdo mi bo pomagal narediti vrt?«
Globoko izpod ledu in snega je zaslišala glasove. Bili so glasovi kamnov: »Draga mati, mi ti bomo pomagali narediti vrt. Da bomo pozdravili tvojega otroka svetlobe. Naredili bomo pot iz kristalov in kamnov v tvojem vrtu. Da bo tvoj korak vedno trden.«
»O, hvala, dragi kamni,« je rekla mati. Nato je slišala še en glas. To je bil glas rastlin. »Draga mati,« so rekle rastline, »tudi me ti bomo pomagale narediti vrt za otroka svetlobe. Prinesle bomo naše vedno zelene rastline in prinesle bomo čudovite ledene cvetice, ki cvetijo v snegu.«
»O, hvala, drage rastline, hvala, ker mi pomagate,« je rekla mati.
Potem je zaslišala sramežljivi glas. Glas male koze: »Draga mati, tudi me živali želimo prispevati svoj delež, da pozdravimo otroka svetlobe. Prišle bomo in prinesle svojo toplo sapo in zaščito za otroka svetlobe.«
»O, hvala, drage živali.« Takrat je z neba slišala glas babice lune: »Draga mati. Jaz ti bom pomagala pozdraviti otroka svetlobe. Dala ti bom odejo iz najmehkejših luninih niti. Da bo grela in tolažila tvojega otroka.«
»Hvala, babica luna. Takrat se je od zelo daleč oglasilo sonce: »Draga mati, tudi jaz bom pomagalo. Poslalo bom iskro toplote, da bo otroku toplo, ko prispe.«
»O, hvala, drago sonce.«
Nato je iz nebes prišel glas zvezd: »Draga mati, tudi me bomo pomagale. Vodile bomo otroka na tej poti iz kraljestva zvezd. In svetile bomo na vrt, da ga bomo spomnile, od kod je prišel.«
»Hvala, drage zvezde. Hvala vsem,« je rekla mati. »Čutim, da je naš vrt pripravljen. Otrok bo kmalu prišel.« Nato je slišala nežen glas: »Počakaj, draga mati. Tudi mi otroci želimo priti in pozdraviti otroka svetlobe.«
In otroci so prišli na vrt ter prinesli ljubezen in pesem.
