V mesecu decembru smo na prvem starševskem večeru gostovali predavatelja Mateja Lozarja. Tema predavanja je bila Izginulo otroštvo: zamrznjen pogled in oropana zasebnost. Gospod Lozar je medijski svetovalec in terapevt, politolog, waldorfski pedagog, diplomiran evritmist, fotograf in oblikovalec, oče, nekdaj tesno povezan z delom v medijih. Od leta 2012 se redno ukvarja z vprašanjem medijskega vpliva na življenje sodobne družbe. Specializacijo za pedagoga je zaključil s področja vpliva elektronskih medijev na razvoj otroka. V letu 2016 pa je opravil tudi specializacijo za medijskega svetovalca in terapevta (po Buermannu) na Seminarju za waldorfsko pedagogiko v Berlinu, Nemčija.
Ekranske tehnologije so značilen del sodobnega vsakdanjika. V mnogih aspektih spreminjajo človekove osebne, družinske in širše socialne navade. Toda njihovo razširjenost pogosto razumemo kot samoumeven element človekovega življenja v vseh starostnih obdobjih in v vseh življenjskih okoliščinah. Pogosta je misel, da je otrok pomanjšan odrasli, ki zmore izkustvo sveta preobraziti v svoje življenjske sile in spoznanja, tudi če je po nekem nepisanem socialnem konsenzu, včasih pa celo po svojih lastnih željah (!) izpostavljen ekranski rabi. Strokovna pedagoška izkustva, starševske zgodbe in množica nepristranskih znanstvenih dognanj kažejo, da temu ni tako. Človekove, zlasti pa otrokove razvojne sile so visoko občutljive na to, kakšnim izkustvom je izpostavljen otrok v svojih zgodnjih (beri: osnovnošolskih) letih. Od tega ni odvisen, kakor nemara pogosto mislimo, le razmeroma nepomemben vidik njegovega razvoja, temveč jedro izgradnje celotne njegove osebnosti, vse do fizične ravni, zlasti možganskih struktur. Decembrsko pregledno predavanje na Waldorfski šoli Savinja o vplivu ekranske tehnologije na otrokove razvojne sile je ponudilo argumentacijski niz, ki osvetli vsakodnevno šibko ozaveščene učinke ekranov na otrokove miselne, čustvene in voljne moči. Količina, pogostost in intenzivnost dražljajev umetnih slik in zvoka usodno vplivajo na življenjske obete množice mladih. V stiku ekrana z razvijajočim se človeškim bitjem v zameno za kratkočasenje dokazano žrtvujemo njegovo pozornost, spomin, izgradnjo nadzora impulzov, sposobnost predvidevanja, preseganje zadovoljitve zgolj kratkoročnih potreb, socialne veščine in voljni angažma. Predavanje je dalo vpogled, da medijska raba načrtno onemogoča sposobnosti, ki se imajo razviti, da bi človek lahko ekranske medije odgovorno uporabljal kot orodje. Poslanstvo vzgoje v šoli in doma je voditi otroka k temu, da se bo znal v odrasli dobi v kar največji meri voditi sam. Odrasli v tem oziru nikoli ne prenehamo biti zgled, zato tukaj pospešeno velja, da je vzgoja v prvi vrsti naša samovzgoja.
Ozaveščanje za okrepitev starševske gotovosti v odnosu do medijskega vprašanja se bo na Waldorfski šoli Savinja nadaljevalo z delavnicami oziroma predavanji za starše celotne vertikale ¬ vse do devetega razreda.
Matej Lozar,
pedagoški medijski svetovalec