S pisanjem odkrivamo in aktiviramo svoje lastne potenciale

Waldorfska pedagogika otroke seznanja s književnostjo vse od njihovih ranih let; začenši z vrtcem, kjer jim jo predaja v obliki lutkovnih predstav ter skozi skupinske in samostojne recitative ter gledališke igre nadaljuje preko celotnega osnovnošolskega izobraževanja.

Ko otroku, mladostniku predstavljamo literaturo, moramo to storiti tako, da svet sodobnikov povežemo s svetom preteklih ustvarjalcev; izhajati moramo iz vedenja, da velikih življenjskih vprašanj sodobnega časa niso pretrpeli in poustvarili zgolj današnji, t. i. sodobni umetniki, ampak so se z njimi, četudi v vsakokratnem času in trenutku drugače, spopadali že njihovi predhodniki. Tako je pomembno, da učitelji književne osebe in dela s konca 18. in 19. stoletja obravnavamo vzporedno z zgodovinskim razvojem. Otroci tako začutijo, da lahko s takšnim učiteljevim načinom podajanja učne snovi lažje razumejo svet, v katerem živijo. Časi absolutističnih vladarjev, francoske revolucije, razsvetljenstva … so časi, za katere so bili mnogi sodobniki prepričani, da so to časi apokaliptičnih sprememb. Bili so, to je res, a bili so to tudi časi, ki so na plano izvabili veliko število ustvarjalcev in mislecev, ki so s svojimi izjemnimi deli intenzivno sooblikovali t. i. zlato dobo človeške ustvarjalnosti. Marsikateri izmed teh ustvarjalcev so vedeli veliko o strahu, revščini, pomanjkanju, osamelosti, brezciljnosti, o smislu življenja, obstoju Boga … in to njihovo vedenje ni bilo nič manjše od njihovih sodobnikov. In imeli so sposobnost, da so svoje trpljenje, svoje notranje iskanje oblikovali v zelo močno umetniško govorico, ki je za dolgo časa postala vodilna na literarnem področju. Takšna izjemna oseba je Goethe, ki ga lahko štejemo za osrednjo, izjemno osebnost omenjene dobe.

To je čas, ko lahko, skupaj z učenci, v zgradbi številnih dram, epskih povesti in liričnih pesmi odkrivamo najpomembnejše umetnostne in psihološke zakonitosti.

Tako lahko učitelj in učenci ugotovijo, da je marsikateri starejši pesnik vse svoje življenje ostal mladostno neizkušen, da mnogi sodobni pisatelji nikoli ne prenehajo dvomiti, da pa so na svetu tudi pomembne osebnosti, ki so šle skozi vse stopnje razvoja, da bi proti koncu svojega življenja na novo odkrile same sebe.

Otroci v 9. razredu vstopajo v obdobje, ki ga odlikuje aktivacija mišljenja. Postanejo izumitelji. Gredo namreč globoko v sebe in iščejo ideje. Naenkrat prevzamejo podobo revolucionarjev, ki sledijo ideji, s katero želijo izboljšati svet.

Epoha književnosti v 9. razredu je tako izjemna priložnost za tovrstno revolucionarno početje. Učitelj lahko otroke usmeri v procese literarnih snovanj, s pomočjo katerih se potopijo globoko v svoj Jaz in poiščejo idejo, ki jo potem manifestirajo v literarni formi. Tako

aktivirajo svoje lastne potenciale in ob tem, med drugim, izgrajujejo svojo samopodobo. V ta akt snovanja učitelj vključi celoten razred in rezultat dela so neverjetne literarne mojstrovine, ki v otrocih samih prebujajo iskreno občudovanje svojega lastnega literarnega izraza. Seveda je takšno ustvarjanje možno zgolj ob predhodni usvojitvi literarno teoretskih veščin, ki otroku omogočajo kompleksnejše razumevanje dela.

Carmen figuratum (likovna pesem), oblika, ki jo je mojstrsko uporabil France Prešeren v svoji Zdravljici, je bila prvi letošnji ustvarjalni izziv devetošolcem. Iz začetne stiske in nelagodnosti ter skepse so v nadaljevanju nastale prekrasne likovne pesmi, v katerih so učenci odlično združevali vsebino in obliko ter hkrati sami sebi dokazali, da lahko znotraj samih sebe najdejo izvrstne ideje, ki lahko še odličneje zaživijo v trenutku, ko so prenešene na papir.

Predstavljena literarna dela so prva v nizu del, ki še sledijo.

Moj poklon,

Jerneja Kolar, predmetna učiteljica na Waldorfski šoli Savinja