Nekoč je živel oče, ki je imel tri hčere. Stanovali so v tistem delu mesta, kjer so prebivali reveži. Očetu in hčerkam je šlo precej slabo. Nič niso mogli zaslužiti, četudi so povsod iskali delo. Trpeli so lakoto in zmrzovali. Nekega večera je prišel oče domov ves obupan. Jezen na ves svet je hčerkam dejal: »Jutri pojdete zgodaj od doma in naj se nobena ne vrne, ne da bi mi prinesla denar. Kako pridete do denarja, je vaša stvar, četudi bi morale zato grešiti, meni je vseeno.« Ko so deklice to slišale, jim je bilo zelo hudo. Morale so lačne v posteljo. V hiši je bilo hladno, zunaj pa je divjala snežna nevihta.
Na robu gozda blizu tega mesta je v majhni koči živel častitljiv starec. Živel je sam, pri sebi je imel le služabnika, ki mu je bilo ime hlapec Rupert. Starec ga je pogosto pošiljal v mesto. Ljudje so ga že dobro poznali in so ga imeli za sitnega godrnjača. Lazil je okrog ljudi, skrivaj kukal v njihove hiše, prihajal med otroke in jih spraševal, ali so kaj pridni, včasih je udaril s šibo po oknih, da otroci niso prav vedeli, ali je bil to sneg ali veter ali šiba hlapca Ruperta. Vendar je bil dobrosrčnež, le da je svoje dobro srce skrival pod neprijetnim videzom. Kajti starec ga je pošiljal v mesto zato, da bi odkril ljudi, ki bi jim bilo treba pomagati. Starec, ki mu je bilo ime Miklavž, je bil namreč prav posebno vesel, če je lahko komu pomagal.
Prav tistega večera, ko je bilo trem deklicam tako hudo, je hlapec Rupert vprašal sosedo, kako gre očetu in njegovim trem hčeram. Soseda mu je povedala, da nimajo niti drobtine kruha za pod zob in da zmrzujejo doma kakor črvi v zimskem času.
Hlapec Rupert je o tem pripovedoval častivrednemu Miklavžu. In ko je zgodbo končal, si je Miklavž, ki ga je krasila sivobela brada, nadel belo obleko in si ogrnil svoj lepi plašč. »Kam pa, gospodar moj, zunaj je vendar snežni vihar,« ga je nagovoril hlapec Rupert. Dobri stari Miklavž pa mu je odvrnil: »Poskrbi, da bo v najini koči toplo, ko se vrnem.« In je odšel v snežno nevihto.
Miklavž je na robu gozda utrgal smrekovo vejico s storži in jo vzel s sabo; ni se rad ločil od gozda, kjer je prebival, zato je hotel imeti vsaj nekaj, kar ga bo spominjalo nanj. Nato je med viharjem vetra odšel po snegu čez polja in dospel do mesta. Prišel je do hiš, kjer so stanovali revni meščani, in našel tisto, v kateri so spale tri deklice. Snežinke so naletavale, veter je bril in trkal po oknih. Nenadoma je okno sobe, kjer so spale deklice, zaloputnilo in razbilo se je steklo v njem. Miklavž je potegnil izpod svojega plašča mošnjo z zlatniki in jo vrgel skozi razbito okno. Nato se je obrnil in pohitel domov.
Ena od deklic se je zbudila in stopila k oknu. Videla je le beli sneg v črni noči. Vihar se je polegel, le na nebu so se še podili oblaki. Povsod je zavladala sveta tišina. Ko se je deklica odvrnila od okna in hotela spet v posteljo, je pod stopali nekaj začutila. Sklonila se je in našla mošnjo z zlatniki. Kdo je to prinesel, si ni mogla misliti. Naslednjega dne je mošnjo pokazala sestrama in očetu in tako so bili rešeni stiske.
Minilo je nekaj časa. Deklice so si našle delo in zaslužek in življenje je potekalo spet veselo. Vselej pa so mislile na to, da tako, kot so one dobile pomoč, potrebujejo pomoč tudi drugi in so pomagale, kjer so mogle.
Stari Miklavž pa je živel več sto let. Potem je prišel čas zanj in je umrl. Odšel je v drugo življenje. Angel ga je privedel v nebesa. Ko je prišel pred nebeška vrata, je stal tam čuvaj, ki je prijazno pokimal z glavo in rekel: »Prihajaš k nam, Miklavž? Tukaj, v nebesih, ni ljudi, ki bi potrebovali tvoja dobra dela. Toda le vstopi! Samo tukaj ne boš ostal ves čas. Vsako leto v začetku decembra boš stopil dol, z nebes na zemljo, in boš služil ljudem s svojo dobroto.«
In tako pride Miklavž vsako leto v prvih decembrskih dneh na zemljo in z njim njegov služabnik hlapec Rupert, ki pogleda v vse otroške sobe, da bi videl, kaj potrebujejo, da se bodo lahko branili pred vsem hudim. In sveti Miklavž pogleda v knjigo, kaj je tam zapisano dobrega in hudega. Tudi otroke obišče. Prinese jim orehov in suhega sadja.
In smrekova vejica, ki jo je nekoč utrgal in vzel s sabo, je do danes zrasla in postala božično drevesce, pod katerim najdejo otroci in odrasli božične darove.
(Barz, B., po napotkih Rudolfa Stinerja, Christengemeinshaft, 1950).
Pripravila: Tatjana Penič